ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN SEPT. 2009
STANKA GOLOB
Osrednja posebnost likovnega delovanja Stanke Golob je uporaba peska, materiala, ki po svojem primarnem karakterju ni slikarski, in vendar avtorica z njim ustvarja slike. S svojimi dosedanjimi kreativnimi prizadevanji je dokazala, da njen umetniški angažma spada v domeno izrazito inpidualno zaznamovanih likovnih praks.
Danes je panorama vstopov na likovno prizorišÄe na široko odprta. Zakaj torej ne bi bil pesek razliÄnih granulacij in barv tista materialna snovnost, s katero vizualiziramo svet idej, s katero – slikamo? Kar nekaj je avtorjev v slovenskem prostoru, ki slikajo na s peskom pripravljene podlage, a Stanka Golob je izbrala samosvojo pot in pesek povsem radikalno zamenjala za barve. Z njim suvereno, avtorsko prepriÄljivo in afirmirano naseljuje slikovne ploskve. Njene likovne interpretacije predstavljajo rafinirano in dolgotrajno delo v polju slike, pri katerem je vsak nanos pešÄene snovnosti konstruktiven in odloÄujoÄ. Pred samim zaÄetkom ustvarjalnega procesa pa mora avtorica pripraviti oz. nabrati material za svoje slike. Reke ji ga radodarno naplavljajo. Pozorno raziskuje tudi peskokope, melišÄa in kamnolome po vsej Sloveniji. Iz vsega, kar ji lepega ponuja narava, avtorica skrbno izbira, pere in seje pravi pesek in prod. Tako najde najlepšega, najbolj izrazitega in intenzivno obarvanega. OÄisti ga »patine« sodobnih navlak, da lahko vsaka mikro struktura zaživi v svoji prvinskosti in elementarnosti, kar je kljuÄna podstat njenih likovnih snovanj.
Motivni svet Ärpa iz Äasa in prostora – s senzibilno, osebno percepcijo ju obdeluje. Prisluhne danostim razstavnega prostora in širšemu miljeju, krajinskim posebnostim, kulturno zgodovinskemu izroÄilu, naÄinu življenja. Skratka, pot do nove razstave ji je tudi pot k novim tematskim izhodišÄem, k poglobljenim miselnim sooÄanjem s specifiko novega miljeja. Tako vsako sliko, vsak motiv na njej ustvari z namenom in pomenom.
Likovne zgodbe Stanke Golob se »spominjajo« širšega prostora, kamor so prišle na razstavno gostovanje. Povzemajo ga v bistveni vsebinskosti. A ne le to. V razstavni prostor se trdno vrašÄajo, saj so v novo prostorsko lupino postavljene z jasnim konceptom. Oblikujejo ga, preoblikujejo, nadgrajujejo in hkrati postajajo del njega. Spreminjajo ga v kompleksno virtualno dogajanje, v prostor z izrazitim likovnim presežkom.
Slike iz peska Stanke Golob, da bi lažje in še intenzivnejše komunicirale z interierom, v katerega so vmešÄene, nimajo vselej tradicionalne, klasiÄne forme. Osvobajajo se okvira in si nadenejo povsem svobodno obliko. To so kompozicije, katerih likovno življenje podira bariere pravokotne ali kvadratne zasnove. Obrisna kontura posameznega ilustrativnega elementa je »okvir« slike oz. ravno obratno, ni nekaj, kar bi imelo vlogo omejevanja in tako slika dobesedno prehaja na steno in se z njo staplja.
Avtorica, ki sicer zapušÄa klasiÄne, stroge, geometrijske okvire, pa svoj motivni svet pogosto obdeluje prav v »geometrijskem stilu«. Izbira posamezne arhitekturne detajle, jih dodatno stilizira, avtorsko preoblikuje in tako ustvarja »prostorske« okvire svojim slikam, ki niso po eni strani niÄ drugega kot domiselna poigravanja z motivom samim. Z njimi dosega tudi zanimive optiÄne iluzije in tako bi lahko v tovrstnih segmentih njenih del zaznali op artistiÄne pristope.
Struktura površine slik, njena mikro tekstura je nepogrešljiv likovno-formalni in vsebinski oblikovalec. Vzpostavlja impresivno uÄinkujoÄo, trepetavo atmosfero, ki rojeva dodatne barvne in svetlobne vrednosti.
Strukturalni nanosi spreminjajo motiv v privid, v nekakšno impresijo doživetega. Drobna zrna peska, ki nadomešÄajo Äiste barvne nanose, šele ob medsebojnem souÄinkovanju ter ob naglašenih svetlobnih vtisih ustvarjajo polnost motiva, kar kaže, da je umetnici blizu impresionistiÄno slikarsko razmišljanje. Halucinativni vtis pogosto podkrepi še vsebina sama: vilinska bitja, ki plešejo po slikovnem prostoru ali pa megliÄasto vzdušje nad reÄno gladino kot atmosferska realnost ob rojstvu novega dne…
Drobnozrnata struktura peska pa tudi veÄji delci peska ali proda dajejo slikovnim zasnovam Stanke Golob reliefno dimenzijo, dvodimenzionalno podlago spreminjajo v trodimenzionalno, strukturirano, površinsko bogato in taktilno dražestno prizorišÄe. Izpostavljanje fragmentov materialne snovnosti in pestro dogajanje na slikovni povrhnjici razkrivata, da avtorica v svoj, sicer samosvoj, slikarski svet uspešno uvaja tehniko asamblaža (fr. assemblage).
Njene slike so slikovite, koloristiÄno bogate, znotraj omejene palete naravnih barvnih odtenkov. Z razliÄnimi debelinami enakega peska pa avtorica dosega pravo tonsko orkestracijo. S peskom razliÄnih granulacij vzpostavlja tudi perspektivo. Elementi pripovednosti v prvem planu so »naslikani« z veÄjim peskom, nato pa avtorica potuje v prostorsko iluzijo z uporabo vse manjših pešÄenih delcev.
Ko se zunanja svetloba sprehaja po strukturalni površini, se useda na posamezna zrna peska in išÄe pot v njihova skrivnostna medprostorja, takrat se porajajo nove, dodatne barvne vrednosti, nova slikovitost pripovedi, odvisna tudi od intenzivnosti svetlobe in kota, pod katerim pada na slikovno polje.
Svetloba je vselej ena bistvenih komponent »slikarstva« Stanke Golob. Kot razpršena iluminiscentnost preplavlja slikovne površine ali pa se objektivizira v belini posameznih pešÄenih nanosov in celoto zaznamuje s posebno poetiÄnostjo.
Duh Äasa in prostora ter odsev avtoriÄinih misli, spoznanj in najbolj intimnih Äutenj veje v krajinskih izsekih, se objektivizira v poenostavljenih, na bistvo zreduciranih figurativnih likovnih zgodbah ali se skriva v metaforiÄnih in simbolnih znamenjih. Neizpodbitno pa biva v drobnem zrnu peska. V njem utripa slikarkina bit, z njim nastaja veliÄastna uprizoritev likovne igre.
Avtorica motivno razmišlja tudi o zidovih. Predstavlja jih na enostaven, strogo geometrijsko, hkrati pa monumentalno obravnavan naÄin. Med motivom in naÄinom vizualizacije je neposredna povezava: zid – pesek. In Äe pogledamo v zgodovino likovne umetnosti, potem so zidovi tisti, ki so imeli izjemno vizualno-sugestivno vrednost že za Leonarda da Vincija in Piera di Cosima.
Tokrat avtoriÄina ustvarjalna misel potuje z reko SoÄo, in sicer od izvira do izliva. SoÄa ji je vir navdiha. Iz njenega nedrja zajema materialno snovnost, slikarski material. Bel pesek iz Trente, ki ga najde pod izvirom, je light motiv njene najnovejše razstavne predstavitve in je hkrati objektivizacija svetlobe na vsaki njeni sliki. Kot bi želela z njim povedati, da išÄe neokrnjeno, bistveno, najbolj nedolžno, svetlo, skratka najlepše, najbolj sugestivno in simbolno, in to tako v njenih žanrih kot v njenem likovnem stvariteljstvu. Belina peska ostaja – je nekaj, kar celo dominira nad posledicami »zunanjih onesnaževanj«. Je tista komponenta, katere svetloba je veÄna, nad Äasom in prostorom.
V zasebnem, celo kontemplativnem likovnem odgovoru Stanke Golob na stehniziran svet, agresiven do narave, je Äutiti misel Norberta Lyntona, da je umetnik tudi uÄitelj. Ali pa se v njem zrcalijo romantiÄni nazori Casparja Davida Friedricha: »Umetnikov Äut je njegov zakon. ÄŒista senzibilnost ne more biti nikoli proti naravi, ampak je vselej usklajena z njo«.
Stanka Golob je v svojem likovnem stvariteljstvu usklajena sama s seboj, s svetom okrog sebe in z naravo – s tistim, kar je v njej najbolj prvinsko. V naravi odkriva njene mojstrovine, prisluhne njenim naravnim zakonitostim in modulacijam, razkriva njeno prvinskost, ilustrativnost, izvirni umetniški naboj. V naravi vzame likovno »seme«, ki ga nato premišljeno zasadi na slikovno polje, da iz njega nastane prepriÄljiva likovna stvarnost - likovni svet Stanke Golob.
Anamarija Stibilj Šajn