Idrijska Mehka stena Stanke Golob
V razstavišču Pri črnem orlu na Mestnem trgu v Idriji je bila od 25. januarja do konca februarja 2007 na ogled razstava Mehka stena, ki jo je pripravila slikarka Stanka Golob iz Grahovega ob Bači. Naslov razstave je posrečeno označeval lokacijo prireditve, njen koncept in likovno karakteristiko. Razstavišča Pri črnem orlu, ki združuje funkciji bara – čajnice in priročne »male galerije«, njegove stene dejansko ne ločujejo od številnih obiskovalcev, ki s trga pogosto vstopajo vanj. Če stene torej niso trdo (fizično) razmejevale del Stanke Golob in idrijskih ljubiteljev umetnosti, pa jih je avtorica razstave še dodatno in predvsem likovno »zmehčala« s svojimi slikami, zidnimi inštalacijami in objekti. S peščenim grapom, ki mu prepušča vlogo slikarskih barv, zmore Golobova pričarati tudi mehko pretanjene svetlobne odtenke in barvne prelive. Peski niso več gradbeni material trdih in hladnih zidov, temveč živobarvna in topla paleta v rokah spretne in čuteče likovne ustvarjalke.
Znano je, da se z nekonvencionalno in inovativno tehniko »slikanja« s peskom Stanka Golob intenzivno in sistematično ukvarja že dvanajst let. Pesek načrtno nabira ne le v Soči in Bači, temveč tudi po vseh slovenskih vodotokih, meliščih in kamnolomih. Slikarka ima v posodicah pesek prek petdesetih barv, presejan na šest različnih debelin in izključno s tem naravnim materialom prekriva lesonitne, kartonske, steklene, kovinske in druge podlage. Ponavadi izdela najprej kompozicijsko domišljeno skico, nato pa s postopnim posipanjem granulatov raznih odtenkov na lepilo oblikuje sliko z barvami, svetlobami in sencami. Zanima jo predvsem iluzija prostora (krajine), ki jo učinkovito dosega s sintezami linearne, strukturne in barvne perspektive.
Motivni svet Stanke Golob obsega krajine, abstraktne kompozicije in interpretacije vizualnih prevar. Pogosto upodablja konstrukcije mostov, železniške objekte, vodne gladine in krajevno arhitekturo. Njene na videz abstraktne improvizacije so dejansko povezane z naravo, saj najde osnovne motive (ideje) zanje v vzorcih na rečnih prodnikih. Poleg dvodimenzionalnih in tridimenzionalnih slikarskih form jo priteguje režiranje iluzionističnih scen, optično zasnovanih z objekti, ki s pomočjo zrcaljenj razčlenjujejo prostor in večplastno prezentirajo motiv. Vabljiv izziv ji ponujajo steklene površine, saj omogočajo komponiranje v več slojih z vključevanjem svetlobe in sence. Prijateljevanje s steklom in zrcali se harmonično ujema s slikarkino navezanostjo na rečne struge in pesek: glavna sestavina stekla je pač kremenčev pesek, prodniki in pesek pa se oblikujejo v prozorni vodi, za katero so značilni tudi lomi svetlobe in »zrcalne« podobe na vodni gladini. Med novejšimi uspelimi stvaritvami Stanke Golob velja omeniti še sestavljene peščene inštalacije na stenah, ki skušajo gledalca »potegniti« skozi bariero realnega prostora.
Razstavo v Idriji je avtorica postavila pretehtano v treh pogledih: smotrno je izrabila prostorske možnosti komorno omejenega toda hvaležnega razstavišča, predstavila je smiseln in dovolj značilen izbor svojih del, obenem pa je nekaj vsebinskih sporočil pomenljivo in prepoznavno namenila krajevnemu ambientu in njegovim prebivalcem. Kot kontrapunkt originalnemu emblemu razstavišča (Črni orel) je pod naslov razstave umestila identičnega, a »posrebrenega« orla, originalnemu historičnemu reliktu pa je vstavila svoje peščeno »oko« na kovinskem pladnju, ki motri obiskovalce. Začetek in konec razstave je bil koncipiran na fatalni simboliki, ki namiguje na problematično ekološko zapuščino nekdaj sloveče živosrebrne Idrije. Tako je bila v predprostoru stena vizualno »poglobljena« z inštalacijo Preluknjano mesto (pesek na kartonu), ki jo sestavljajo portal (porton), votle cevi in kapljici živega srebra. Družbo Preluknjanemu mestu je delala kompozicija Nad pregreto zemljo, ki se izraža skozi zagonetno optično prevaro trigonoma. Zaključno frontalno steno glavnega prostora pa so usodno determinirali težki hlapi v podobi večjih in manjših kapelj, ki so v Idriji bržčas merkurialni.
Znotraj idrijsko zaznamovanih eksponatov je Golobova razmestila kak ducat peščenih likovnih artefaktov (lesonitna podlaga) iz svojega »železnega« repertoarja. Znova je izpričala trajno navezanost na upodabljanje mostov in železničarskega žanra. Poudarila je monumentalnost krivine mostu v Dolenji Trebuši ter impozantnost štirinajstih lokov mostu v Otovcu v Beli Krajini, kjer je bila doma njena mama. Železniško ograjo na progi v Baški grapi je v opomin odgovornim opremila z uro, ki kaže pet minut pred dvanajsto. Nad temnimi obrisi vasi Topolovo v Benečiji je z difuzno senco nakazala prisotnost bedeče človeške figure. Abstraktnim kompozicijam, izpeljanim iz form kvadrata in kroga, je dala naslednje naslove: Epi kvadrat, Epi kvadrat v obratu, Upanje, Oko in Vrč brez dna. Prostorsko, svetlobno in barvno je na razstavi po kakovosti izstopala podoba Akumulacija vtisov, po mnenju obiskovalcev pravcata peščena mojstrovina. Izbor slik in stenskih inštalacij je avtorica dopolnila še s tremi objekti, sestavljenimi iz peščenih figur na steklih in iz ogledal; objekti vizualno negirajo meje med realnostjo in utvaro.
Stanka Golob, ki je ob odprtju razstave doživeto recitirala tudi nekaj svojih izvirnih pesmi, se je Idrijčanom predstavila kot senzibilna, domiselna in angažirana likovna ustvarjalka.
Janez Kavčič