KRITIKA MONIKA IVANČIČ FAJFAR
Šmartno v brdih 2009
Prostori iz peska
Slike Stanke Golob že na prvi pogled vzbudijo pozornost zaradi nevsakdanje slikarske tehnologije. Sredstvo njenega izraza so namreÄ razliÄne vrste naravnega peska. Široko paleto barvnih odtenkov ustvarjalka najde med prodom in peskom širom Slovenije, od Soške doline do štajerskega Pohorja. Raba naravnih barvil njene slike zaznamuje s svojevrstnim prvinskim duhom. Njihova poudarjena snovnost pa daje slikam bogato teksturo in poudarja iluzijo prostora.
Drobnozrnata struktura peska ustvarja trepetavo megliÄasto površino, ki nekoliko spominja na impresionistiÄne slike. Avtorica je razvila tudi svojstven naÄin tonskega slikanja z razliÄnimi debelinami enakega peska. Poudariti pa je treba, da se Stanka Golob ne zadovolji zgolj z dekorativnim uÄinkom pešÄenega slikarskega grapa, temveÄ koplje globlje v bistvo slikarstva in svoje podobe prepoji z moÄnimi vsebinskimi in likovnimi poudarki.
Svojo umetniško obÄutljivost, pozorno opazovanje okolja in zmožnost domišljijskega vživljanja v izmišljene svetove, Stanka Golob nadgrajuje s poglobljenim in studioznim pristopom k ustvarjanju. Odgovoren odnos, ki ga Äuti do svojega dela, se zrcali tudi v naÄrtovanju vsake razstave.
Avtorica vselej razmišlja o krajinskih posebnostih in kulturno zgodovinskem izroÄilu okolja. Prav tako upošteva sam galerijski prostor, v katerega bo razstava umešÄena. Gre za premišljen izbor del z enotno idejno zasnovo, povabilo na razstavo pa jo vzpodbudi tudi k ustvarjanju novih del. Tako izpelje vsebinske in likovne poudarke, ki posamezno razstavo oblikujejo v unikaten dogodek, v svojevrstno celostno umetnino.
Na razstavi z naslovom Brda – sok in znoj se vzpostavlja dialog med slikami, ki so klasiÄne oblike, ter kompozicijami, ki so osvobojene tradicije pravokotnega formata. Na prvih prevladujejo krajinski motivi. Z razliÄnimi barvnimi odtenki in toni peska avtorica mojstrsko priÄara perspektiviÄno poglabljanje v krajino. ObÄutek globine poveÄa tudi tako, da v ospredje postavi debelejša zrna peska. Upodabljanje pokrajine lahko razumemo kot simbolno gesto, s katero avtorica vraÄa materialne gradnike svojih slik v izvirno okolje. To je morda najmoÄneje obÄutiti pri upodobitvah reke. Naslikane pokrajine pa avtorica pogosto naseli tudi z vilinskimi postavami ter tako realno pokrajino spreminja v bivališÄa svojih osebnih mitov.
Skladno s pešÄeno teksturo slik so izbrani tudi motivi arhitekturnih detajlov, saj hrapavost slikarske ploskve dobro poudarja snovnost obzidij, stavb ali stopnic. Seveda slikovito mestece Šmartno avtorici ponuja neizÄrpen navdih za upodabljanje vedut, ki se smiselno dopolnjujejo s podobami pokrajine, briške folklore in vsakdanjega življenja.
Enako sozvoÄje z duhom okolja je prisotno tudi v geometrijsko zasnovanih kompozicijah. Gre namreÄ za poenostavljene ali na novo interpretirane arhitekturne detajle, kot so okrogle niše, polkrožni oboki, izklesani okviri oken in vrat ali ozke kamnite stopnice. Ti elementi so osnova za upodobitve nenavadnih, pogosto nemogoÄih prostorov. Na ta naÄin slikarka ustvarja zanimive prostorske igre, vÄasih prave optiÄne prevare, ki gledalcu odpirajo vrata v onostranstvo domišljije.
Te fascinantne podobe, ki jih posebej odlikuje nadvse prepriÄljiva prostorska iluzija, so plod dolgotrajnega ustvarjalnega procesa, natanÄnega izdelovanja tridimenzionalnih modelov ter študiranja in skiciranja svetlobnih in perspektiviÄnih zakonitosti. Zato naslov razstave Brda – sok in znoj dobro povzema tudi bistvo Stankinega dela – oko lahko uživa šele po tem, ko je bilo opravljeno trdo delo.