»Naš prostor sega od neskonÄno velikega do neskonÄno majhnega. Mi sami smo prostor v prostorih, ki so po svoji strani spet del veÄjega prostora. ÄŒlovek stoji v sredini in lahko s svojim razumom in domišljijo seže v prostore vesolja in v prostore atomov.Vsem likovnim Äutom je skupno to, da se ukvarjajo s prostorom — z veÄdimenzionalnim prostorom. Zato je glavni predmet likovnih disciplin artikulacija in organiziranje prostorskih odnosov. Kakor je — po mnenju Stravinskega — glavna naloga glasbe v tem, da uredi odnose med Älovekom in Äasom, tako je glavna naloga likovnega oblikovanja urejanje in strukturiranje odnosov med Älovekom in prostorom. Ta prostor je lahko resniÄni ali domišljijski in ga je treba urediti tako, kakor terja bistvo Äloveka in njegov položaj v Äasu. Zato je razumljivo, da je bila likovna umetnost tako dolgo vezana na podobnost z videzom sveta in da se je lahko rešila teh vezi šele takrat, ko je dosegel splošni Äloveški razvoj tisto stopnjo, ki je omogoÄila in dovolila takšno osvoboditve tudi na likovnem izraznem podroÄju«.
STANKA GOLOB
Stanka Golob se s svojim zadnjim likovnim izražanjem prvenstveno ukvarja prav s prostorom, ki ga je za pravilno razumevanje njenega dela potrebno uvodoma razdeliti na dva segmenta.
Galerijski prostor, modernistiÄni »white cube« tako imenovana bela kocka, kot hermetiÄno okolje umetniških vizualnih artefaktov, ali drugaÄe, prostor, ki vsako umetniško delo, v zahtevi po njegovi avtonomiji in nevtralnosti, izolira od socialnih in kontekstualnih razumevanj. Prostor sostvaritve institucije umetnosti. Vendar pa avtorica galerijskega prostora ne tretira povsem po omenjeni definiciji, paÄ pa ga vedno izrablja in obravnava kot izhodišÄe zgodbe, ki ji ga sam po sebi narekuje. Zgodbo nato nadgrajuje in preoblikuje, spreminja ter pogosto celo izniÄi. Na tokratni razstavi se to manifestira skozi tridimenzionalne iluzije s katerimi vzpostavlja zanimiv odnos med galerijskim in likovnim prostorom, ki je drugi segment avtoriÄinega zanimanja. Likovni prostor pa seveda obravnavamo kot likovni element in ob tem ne moremo mimo dejstva, da je to pravzaprav nenaravni prostor, ki sicer sloni na zakonitostih našega dojemanja prostora, vendar ga uresniÄujemo z likovnimi sredstvi. Je duhoven in nematerialen, Äeprav zgrajen s snovjo, ki je v avtoriÄinem primeru skrbno izbrana paleta naravnih barv peska. To kar na likovnih delih Stanke Golob vidimo je pravzaprav imaginacija s katero gledalcem ponuja vstop v njen duhovni svet, kjer dobijo Äustva, obÄutki in misli oblike, v njem nevidno postane vidno. Dvodimenzionalna ploskev postane platforma njenih znaÄilno razpoznavnih likovnih znakov s katerimi izrisuje bolj ali manj globok prostor, kjer se zdi, da so oblike statiÄno prikovane. Ob bolj podrobni usmeritvi naše pozornosti in raziskovanju likovnega polja pa ugotovimo, da se oblike pravzaprav navidez gibljejo. Ne samo na ploskvi, paÄ pa tudi v navezavi do galerijskega prostora samega.