Spremna beseda.
»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi oÄmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišÄe lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev…« (Ivan Cankar, Kurent, odlomek)
Del tega prgišÄa v svoji barvitosti nosijo tudi slovenski peski, ki so navdihnili slikarko Stanko Golob. SintetiÄne pigmente v likovnih delih je zamenjala z bogato paleto naravnih odtenkov peskov iz brežin slovenskih rek, potokov, kamnolomov in melišÄ pod skalnimi stenami. Umetnica je sprva uporabljala peske iz bližnje okolice poreÄij BaÄe in SoÄe. Prvo nanaša Ärne, drugo bele peske, kar ji je nudilo osnovo za tonsko izražanje v likovnih nagovorih. Kasneje se zbirki pridruži barvitost Pohorja, zeleni tuf Gorenjske, rdeÄe obarvane kamnine prepojene z železovimi oksidi. Pomembni vlogo imajo oblika in velikost pešÄenih zrn, ki jo avtorica s pomoÄjo sita (10 mm luknjice) odbere že na terenu in nato doma s postopki izpiranja in presejanja skozi drobnejša sita loÄi v razliÄne granulacije. Za uporabo so primerni peski debeline 0-10 mm. Nosilci del so razliÄni – les, glina, karton, kovina, steklo.
Slikanje s peskom ima tradicijo v številnih kulturah. Tibetanske mandale ponazarjajo krhkost in minljivost, indijanski Navaji jih slikajo pri zdravilnih obrednih, staroselci v Avstraliji in številna stara ljudstva na vseh kontinentih so uporabljala tehniko slikanja s peskom in v pesku. S pomoÄjo sodobne tehnologije danes lahko spremljamo ustvarjalce, ki s prsti rišejo po peskih na osvetljenih steklenih mizah in ustvarjajo t.i. »Å¾ive slike«. Ti postopki so narejeni v suhi tehniki in nimajo trajnejšega obstoja. Z uporabo lepil pa motiv postane primeren za prenašanje in obešanje na steno. Sodobni slikarji peske uporabljajo za teksturiranje likovnih površin. Pogosto jih prebarvajo s pigmenti (Tapies, Spacal, Seyoun, Baumgartner…) ali pa nadgrajujejo z aktivnimi linijami (Pollock, Erzar). VÄasih se peskom pridruži tudi zemlja in drugi materiali (Burri, Lapajne).
MoÄ teksture peska uporabljajo mnogi slikarji, vendar bolj kot kontrast drugim slikarskim materialom. Pesek slikarsko sredstvo kot pigment, tekstura in vsebina likovnega dela pa originalno in avtorsko izvirno uporablja le Stanka Golob, ki to tehniko nesebiÄno deli tudi med udeležence na svojih delavnicah. V svojih edinstvenih stvaritvah upodablja pejsaže, tihožitja in figuraliko. Tehnika ji omogoÄa mehke prehode med obrisi, nekakšen »sfumato«, ki predvsem v krajinah uÄinkuje liriÄno. Z barvno modelacijo spreminja svetlostne vrednosti barve, s katero upodobi plastiÄnost površine in globino prostora.
Premišljene barvne in kompozicijsko tehniÄno dovršena dela poživlja in nadgrajuje tudi z nadrealistiÄnimi motivi. Zlasti jo privlaÄi raziskovanje iluzij prostora, kjer se zgleduje pri M.C, Escherju (1898-1972), nizozemskem grafiku, poznanem po ustvarjanju prostorskih iluzij in nemogoÄih konstrukcij. Stanka z vnašanjem nenavadnih predmetov v slike vtisne dinamiko in ekspresijo, hkrati pa avtoriÄin poklon naravi, Sloveniji in ljudem, kajti »iz zemlje same zveni kakor velikonoÄno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na Äudežno deželo pod seboj.« (Kurent)
Petra Vencelj, umetnostna zgodovinarka