S Stanko sem se spoznal pred davnimi leti, ko je prišla na teÄaj risanja Äloveške figure, ki sem ga vodil. Ko smo pred zaÄetkom teÄaja prihajali in se zbirali, me je vprašala, Äe sem tudi jaz prišel na teÄaj. Od takrat je preteklo veliko vode, Stanka pa se je vztrajno udeleževala teÄajev z razliÄnimi tematikami od Äloveške figure, krajine, stilizacije, kompozicije do risanja linearne perspektive.
Za razliko od drugih teÄajnikov, ki veÄinoma sami kaj narišejo ali naslikajo samo obÄasno ob zunanji pobudi raznih nateÄajev, je Stanka znanje, ki ga je pridobivala na teÄajih, takoj tudi uporabila pri svojem ustvarjalnem delu. Zato je tudi opazno in hitro napredovala v osvajanju risarskih in drugih likovnih vešÄin. Ljubiteljskim slikarjem likovna dejavnost veÄinoma pomeni samo sprostitev od vsakodnevnih skrbi in poklicnega dela, zato je njihova motivika omejena na krajino, tihožitja in šopke cvetja brez opaznih vsebin. Stanka pa je slikanje inrisanje vzela zalo zares, zato je njena motivika raznolika in polna najrazliÄnejših vsebin. Že v zaÄetni fazi, ko se je osredotoÄala predvsem na krajino, ni samo izbirala lepih pogledov na naravo, ampak je sistematiÄno iskala znaÄilne prizore v okolju v katerem živi. Tako je nastala vrsta podob soške železnice z njenimi znaÄilnimi viadukti, galerijami, mostovi in predori. Zato imajo njene krajine tudi vsebinsko, ne samo dekorativno vrednost.
ÄŒeprav je osnovne likovne vešÄine že obvladala, se je Stanka izobraževala še naprej vse do diplome na Šoli za risanje in slikanje Arthous v Ljubljani. S tem pa je tudi formalno zapustila ljubiteljske vrste in postala diplomirana slikarka. Ta prelomnica pri njenem delu ni opazna, ampak je nadaljevala in razvijala naprej to, kar je delala že prej. Za Stankino ustvarjalnost sta znaÄilna dva elementa, tehnika s katero izdeluje svoje slike in motivika vizualnih iluzij. Namesto slikarskih barv je priÄela uporabljati peske oziroma mivko razliÄnih odtenkov in barv. To tehniko so, Äeprav redko, uporabljali že drugi, Stanka pa je dodala svojo izvirno inovacijo. Pri tej tehniki se peski razliÄnih odtenkov obiÄajno uporabljajo enako kot barve, Stanka pa je priÄela upoštevati tudi debelino peskov, od fine mivke, pri kateri posamezna zrnca komaj loÄimo, do grobega peska posameznih zrn. Tako je pri motivu krajine oddaljene prizore izdelala z drobnimi peski, bližnje pa z bolj grobimi. S tem je dosegla veÄjo iluzijo globine prostora. Slikanje s peskom je na zanimiv naÄin prišlo do izraza pri njenem ciklu prodnikov. Za motiv je vzela prodnik, v reki obrušen kamen, pri katerem se na površini pokaže njegova sestava v razliÄnih vzorcih. V tem primeru je zanimivo to, da je motiv naslikan z istim materialom, iz katerega je sam motiv.
V doloÄeni fazi je Stanka priÄela v realistiÄne motive vnašati abstraktne elemente, ki pa so se priÄeli osvobajati, tako da je sÄasoma prišla do Äisto abstraktnih kompozicij. V ciklu abstrakcije se je sicer lotevala razliÄnih motivov, tako organskih kot geometrijskih, je pa zanjo najbolj znaÄilna uporaba vizualnih iluzij. To so na videz realistiÄno zasnovane geometrijske oblike, ki pa so izdelane tako, da zmedejo gledalÄev pogled, da ta ni povsem gotov, kaj pravzaprav vidi. Vizualna iluzija stimulira gledalÄeve možgane in spodbuja fantazijo. Odpirajo se neskonÄne možnosti, ki jih je Stanka v obilni meri raziskovala in izkoristila pri svojih slikarskih delih. Vedno pa pušÄa odprte vse možnosti, zato se lahko nadejamo da bo ustvarila še veliko presenetljivih del.
Tone RaÄki