TEHNIKA SLIKANJA S PESKOM NARAVNIH BARV IN RAZLIČNIH DEBELIN
Največji izziv po letu 1994, odkar se posvečam zgolj peskom naravnih barv in različnih debelin, mi predstavljajo likovni učinki peska in uporaba različnih debelin tega materiala za dosego iluzije prostora v sliki. Peske z različnimi siti sortiram na šest ali več debelin in prav to je največja značilnost in posebnost mojega ustvarjanja.
Foto: Iztok Dimic.
Pesek moram najprej temeljito oprati in posušiti, da ga lepilo obdrži na podlagi.
Razne barve slovenskih peskov. Foto: Stanka Golob
Slikam na platno, les, kovino in steklo. Za vsako podlago mora biti primerno lepilo. Skico motiva prenesem na podlago in razdelim na posamezne ploskve. Za vsako ploskev določim debelino in barvo peska. S čopičem nanesem lepilo in nanj posujem pesek. Odvečni pesek otresem s podlage.
Foto: Iztok Dimic
Slika se mora sušiti v vodoravnem položaju. Ko je prva ploskev suha, počasi nadaljujem delo vse do zadnje ploskve. Po končanem slikanju in sušenju sledi še lakiranje. Lak nanašam s čopičem, da so vse pore med peski zapolnjene in da je slika zares dobro obstojna.
ZGODOVINA LEPLJENJA PESKA NA SLIKARSKO PODLAGO
Slikanje s peskom se je pojavilo v Angliji okoli leta 1800. Gruzijski slikar Benjamin Zobel je dobil primerno lepilo za lepljenje peska na podlago. Uporabljal je le eno debelino in različne naravne barve peska.
Kasneje se je pesek veliko uporabljal, vendar v kombinaciji z drugimi slikarskimi sredstvi in za dosego rastra. V tem primeru je podlaga iz peska delno ali v celoti prekrita z barvo. To je t.i. mešana tehnika. Veliko slikarjev je uporabljalo tudi zemljo in druge naravne materiale. Med avtorje, ki so ustvarjali na ta način, sodijo Andre Masson, Antoni Tapies, Alberto Burri, Lojze Spacal in Tone Lapajne.
Domorodci v Severni Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji so slikanje s peskom, a brez lepljenja uporabljali v obredne namene. Posebej znane so bile mandale. Sedaj nekatera ljudstva iste ali podobne motive lepijo na podlago in prodajajo kot spominke.
